gramatikus

Grozno me počuti razpoloženje. Hrček, samo še njega sem imel, je poginil kletko. To je žival, ki bolj malo življenja, zato ker samo dve leti. Morda pa ga nisem s krmo in vodo predolgo časa, s tem si zdaj ubadam. Ubogega bitja. Hudo mi je po njegovi in zaradi tega pripovedujem takole. Zakaj, hrček, si izdahnjen? Samo še Sophie bi videl, pa naj izginem še jaz potem kakor hrček dandanes. In kdo Sophie je? Kdo pravzaprav njena res? Neka, zaradi katere ves čas že nesreča. Resda zaradi katere svet lepši, oblaki beli, nebo modro, cvetje pisano – včasih lepi trenutki, moje toda celotno življenje ne. Ker Sophie navsezdnje daleč, ampak je. O, da bi ona prihod k meni, ali pa da bi jaz odhod k njej. O, da bi veter zapihavši ji pričesko. Skozi samostojni Kebek kakor v romanci, da bi jo imela. Ker ona je od tamkaj že od nekdaj. Ni pa Kebek še vedno tam, temveč od druge države. Jaz pa sem sam in sem toda danes tak in sem bil toda včeraj tak in bom toda še jutri tak, če bom samo še čakam, čakam.  

Celo najbradatejši očaki lingivstike so se čudili vplivu finščine na rusko skladnjo. Le redko se namreč primeri, da bi manjši jezik vplival na večjega; največkrat gre samo za leksične posebnosti, tu pa, oprostite prosim, anteeksi, простите пожалуйста, vprašanje sintakse! Torej Rusi so zaradi Fincev izgubili glagol imeti. Najzlohotnejši osebki bi lahko pripomnili, da so Rusi ta glagol po komunističnem načelu razlastili. Tudi to, da so ga razlastili Finci, ni presenetljivo, kajti država je precej socialno urejena.   

Ko sva se z Lisi vrnila z otoka Suomelinna, sem jo pobožal po njenih, izpod tople kape štrlečih svetloloških laseh in jo vprašal: “Lisi, ali je pri tebi zvečer kaj časa?” „Ne,” je odgovorila Lisi, “moj mož se bo iz savne vrnil lačen, in bo jezen, če pri meni ne bo časa zanj.”

Pri Lisi ni samo mož, ampak tudi otrok, pri Lisi je hči Ana, pri Lisi je torej družina. Z Lisi se ne sporazumevava samo v litovščini, ampak tudi v ruščini – pri nama je talent za tuje jezike. In ko bom čez pol leta dokončno osvojil  finščino (to bo zame odlična tolažba, kajti najbrž ne bom osvojil ženske, pri kateri je mož), bom končno lahko rekel: „Minulla on rad tebe.” To pa bo zvenelo precej nelogično in ne bo niti gramatično niti pomensko pravilno, kajti v mojem življenju bo tudi čez pol leta obstajala ena sama, tam daleč za baltiškim morjem potico pekoča ženska.

Nemir je premotil moje ustaljeno gibanje in čutil sem, da moram odpotovati. Preprosto sem odšel in vzel slovo od očetnjave, še zadnjič pobožal nekatere predmete in jih potrepljal.

Sem nekdo, ki gre, kar tako mimogrede ali spotoma, le da bi šel in stopal že zaradi gibanja samega. Saj ne vem, kam me je sploh naplavilo, bržkone v neko obljudeno oblačnost, in glej, že čutim, da me je obšel mraz. Po mestu vrvež in sredi vrveža jaz kakor pes, ki taca, kamor ga zanese pot; in čim bolj me ta pot vodi v notranjost, tem bolj sem premražen. Naj bo mimohod ali obhod, naj bo vreme še bolj oblačno ali celo deževno, tu sem, da okusim tlakovano cesto, te trde, v zemljo zapičene in med sabo prilegajoče se kamne. Potem vstopim v grad, ki mu pravim grad zato, ker je to zares grad, in ne samo stavba s tem imenom. Nikoli, prav nikoli ne bom nikogar vprašal, če je ta grad resničen.

Mene pa so, ko sem še prebival v očetnjavi, vprašali sredi mojega rodnega mesta, takrat, ko smo stali spredaj in sem s ponosom kazal nanj, vprašali so me, če tisti večji hiši jaz pravim grad. Morda pa pri nas ni gradov, sem rekel, in so zato naša merila spuščena. Vse, kar le malo diši po grajskem, vse tisto, v kar so vsaj enkrat vstopile zamaščene noge še tako nepomembnega plemenitaša, se imenuje grad, podobno kot imajo ljudje svetniška imena, četudi si zaslužijo samo vice.

A tukaj je grajsko dvorišče, tu so vogalni stolpi, fiale, konzole, stražarnice, dvižni mostovi, obrambni hodniki, strelne line. S pogledom se  pasem na tej veličastni lepoti, buljijo se oči, ki so nekaj spoznale, in vse bolj se tresem od mraza; drgečejo roke, v nogah se oglaša šibkost, prsni koš se zadihano ziblje. Občutek, da bi se kar zazidal med zidove in z njimi okamenel. Toda postal bi tujek, samo nekdo, ki bi motil njihov ponos, zato se lahko le dotikam teh zidov, otipavam jih kot mladenič, moje roke hlastajoče božajo, ker dokler ne čutijo, ne verjamejo. Dražljaji razvnemajo misli – vidim jo, ranjeno preteklost, kar slišim njene krike.

Prevzdignil sem snop in ga podal starcu z gostimi obrvmi, zdaj pa deli samozavestno dvakrat po štiri in enkrat po šest. Napovedovanje vzetkov – previdna modrost, verjetnost in predvidevanje, zrenje v prihodnost. Ko pade križ, ga ni mogoče prebiti ne z žeblji ne z višino očesc. Pred tem adutom niso varni vampirji.

Že ko sem pred enim mesecem taval po odežévljenih in precej zgodaj omračenih helsinških ulicah, da bi si utrl pot do Katedrale, ki me je kasneje v svoji notranji luteranski praznini puščala vnemarnega, že tedaj sem se, rahlo opit od piva za 7 evrov, spraševal o izvoru finske besede tuoli. Kako neverjetno in sumljivo sorodna je, pa sem se dokončno ovedel naslednjega dne na otočku Suomelinna; ob meni je hodila Lisi Karhukorpi, finska baltiska, in prikimavala, da bi pomirila moj raziskovalni nemir. Niti podmornica, ki je nasedla na nabrežju, ni ustavila mojega tuhtanja. Potrkal sem na njeno pločevino in prisluhnil, tuoli tuoli, je donelo, STOLI, jasno. Stoli so v podmornici. In kakor so bili tam znotraj bržkone res nekakšni stoli, na katerih so tuintam sedeli podmorničarji in gojili svoje klavstrofobično sub-morsko življenje, tako je bilo bržkone tudi res, da gre za isto besedno jedro. Toda najnenavadnejši je bil pomen, ne torej zgolj zvočna podoba, temveč tudi semantično ujemanje, popolna harmonija pomenoslovja. Ko sva stala ob obali, na strmem pobočju, polnem čeri, je Lisi bentila čez na Finskem vsenavzočo švedsko dvojezičnost in tedaj sem jo prekanjeno povprašal: O kaip yra kėdė švediškai? (Z Lisi se sporazumevava v litovščini, kajti moja finščina /in vse te njene preklete postfiksacije/ še ni aglutinacijsko zaživela.) In Lisi mi je odgovorila, da se stolu po švedsko reče kar stol in jaz sem vzkliknil: O mama! Moja mama pa je bila nekje tam daleč za baltiškim morjem, na drugi strani le-tega; in videl sem jo, kako mi peče potico, ki jo bom rade volje pojedel, brž ko se vrnem … Jedel jo bom in bral Čopovo Indouralico, zamastil bom to svoje najljubše čtivo s potíčevjem, z drobtinami, z okruški, z drobci, o mama …  (se nadaljuje)